(Arhivska)

FILOZOFSKA

Nabrali za cel planet smo znanja,

morje mnenj, teorij in raziskav,

podatkov več je kot človeških glav,

zgublja se moč učenega branja.

Zakaj se z računanjem bi trudil,

če to računalo delat zmore,

zakaj z učenjem čas bi izgubil,

če to internet vse že premore?

Od malega je glavno vprašanje,

kje bi bil? V kater poklic potujem?

V keri znanosti so moje sanje?

In bolj ko vprašanje preiskujem,

o napaki moti me spoznanje,

kaj si? To zdaj sebe povprašujem.  

SMISEL

Pesnik sem bil ter pesnik bom,

pesništvo je moj zgubljeni dom.

Obljubljena dežela sanj,

ki z leti je zbledela,

vračam se v domači hram,

najdena je Zeusa strela,

cela, še močnejša je postala,

grandiozna se je oblikovala.

Titani postali so pregnani,

odročno višje se ravnira,

v temnici se mi jutro drami,

v nov pogled slika se lansira,

frontira v nekak višji profil,

čas nizkotnosti je zdaj minil.

(Arhivska)

POČITEK

En počitek si bom vzel,

zakaj si ga pa ne bi smel,

namesto da naprej bi kaj počel,

bom v miru zdaj sedel.

En počitek si bom vzel,

nočem v prihodnost zret,

hočem v sedanjosti živet,

doživljat sebe in cel svet,

da bom končno mir imel,

en počitek si bom vzel.

SPOZNANJE

Nekoč prvič je preizkusil, opojnost sladko je izkusil,

od takrat pa se pretaka, po žilah neustavljiva spaka.

Od začetka lepa zgleda, nič čudnega da se ne zaveda,

deluje kot odkritje, obstojno iluzira mu sožitje.

Navzven dormantna, izgleda čudovita in konstantna,

dobro voljo mu spodbuja, spomine lepe le obuja.

Pod površjem pa grdoba, rije korenine mu do groba,

počasi zaseda vse kotičke, počasi spravlja ga v pleničke.

Oddaljuje stran se od veselja, postaja sama sebi želja,

vse občutke mu prerase, ohrani pa spomin na dobre čase.

Parazit najpomembnejši postaja, zgleda kot edina pot do raja,

je vse ostalo nepomembno, le sebe smatra za izjemno.

In gledam, opazujem, po začetni sreči poizvedujem,

veselih zgodb je mnogo, po njih posega le v zalogo.

S preteklostjo je bil zveličan, v to je sam prepričan,

danes pa je vse slabo, nov kozarec prazni z žalostjo. 

(Arhivska)

OPTIMIST

Ko bistvo vse trpeče,

ko nikjer ni videt' sreče,

zavedaj se preproste alegorije,

da srce še vedno zate bije.

Da kozarec več ni polovično prazen,

da več na polovici je izrazen.

Le ti izbiraš, katero pot ubiraš,

le ti se zavedaš, katero stran zdaj gledaš.

To zavedanje je širša slika,

to ni stranica, ki te najbolj mika,

je priznanje, da ti nisi v sredini,

je spoznanje, prilagajanja se klimi.

Letni čas je kljub spremembam isti,

ne spremeni ideje, le trenutne misli. 

(Arhivska)

ODMISLI

Odmisli se, odmisli vse,

kjer praznina le počiva,

tam se bistvo vsega skriva.

Ni važna milja, ni bistvo cilja,

tako kot potovanje poteka,

tako oblikuje le človeka.

Cilj je konec, le zadnji zvonec,

kar se na poti je zgodilo,

le to je sadove obrodilo.

Brez poti, tud' cilja ni,

zato potuj le srečno,

pa boš srečen večno.

(Arhivska)

NE DA SE MI

Začne se, ko sonce zjutraj vstane,

v obraz zasveti, obrnem se preč,

vsak ud energije se navzame,

začetek, a že ne da se mi več.

Vstajanje, zajtrk in higiena,

ljub'ci je treba ljubezen izreč',

načrt dneva vse misli zavzema,

a tut' misliti ne da se mi več.

Stvari za narest je več kot dovolj,

in za učiti je znanja preveč,

vseskozi lahko bil bi knjižnji molj,

nič čudnega, da ne da se mi več.

Delati iste stvari je odveč,

škoda ponavljat' se iz dneva v dan,

pa rajši lutam zblojen po Lublan',

ponavljati se, ne da se mi več.

REALNOST

Brez kakršnega občutka, spominjam se davnega trenutka,

kar spominjam se in imam za dejstvo neizpodbitno,

v drugi glavi je, lahko pozabljeno in nekoristno.

Pojavlja se mi tukaj vprašanje, kaj resnica je in kaj neznanje,

sprva se mi zdi, če je dovolj oseb dogodek pozabilo,

da dogodka ni, kot da nič popolnoma se ni zgodilo.

Vprašanje dalje se razvija, kaj če dva dogodek le ovija,

če prvi je navaden pozabljivec, ali brisal je nezânimivo,

naj bo drugi bojazljivec, ker brez priče je neprěpričljivo?

Čeprav glava se razbija, odgovor je lahko le teorija,

vsak zase le določa, kvaliteto svojega spomina,

in sam lahko naprej sporoča, kakšna zanj je zgodovina.

Da pa nebi glava pozabila, raje bo taprava ponovila,

kar je lepega in hvale vredno, naj večkrat glasno zadoni,

pa se potem problem posredno, napram realnosti stopi.