27

Nežna kot morje, veličastna kot obzorje,

iskrice topline, okoli sebe naokoli kreše,

notranje miline, z veseljem znancem teše,

angelsko za uč žari, se božansko nasmeji.

Gromska strela, kakšna lepotička zrela,

ob njeni bližini, rado dihanje zastaja,

 globini njeni toplini, ne pride se do kraja,

napram ostalim nepoznan, meni glavni je organ,

jasna kot sonček, svet okoli sebe greje,

ali kot bonbonček, briše grenke meje,

vodi v svetlo prihodnost, njena topla sposobnost,

en le poljub, naj mi tale krasotička da,

cediti se obljub, začne iz mojega srca.

POVEZANOST

Odpelje me nebesno pročelje,

daleč stran me odziba v nov dan,

kjer le pika se v pikovje zaštrika,

kjer se slika grandiozneje premika.

Odplavi me svet v svoji postavi,

čudež kroga obdajajoča je podloga,

ko za večno prepoznaš silo vlečno,

ki sosledje rečno spremeni v večno.

Počasi drsim po sklenjeni trasi,

naključno sosledje se strne v zaporedje,

preteklo ne mine, da ustvari le spomine,

pretekle soline so prihodnje dobrine.

Preteklo ne izgine na pozabljene sipine,

le počine na svojem koncu sklenjene krivine.

SEBIČNOST

Zazrt v sanje, se počuti bedno,

kar storil je, nič ni centa vredno,

pravilno zdi se, da se meni je razdajal,

zaprte so kulise, zakaj naprej ni vztrajal?

Razdrt z izdajo, se oklepa vsakega spomina,

prestopam le postajo, ostalo je le zgodovina,

le kako drugače, bi lahko sodelovala,

da mi vse pogače, jaz pa rečem včasih hvala.

Potrt nad mano, nekake ideje objokuje,

pozabi naj prestano, jaz imam trenutne nuje,

pot me pelje, kamor trenutno pač odvija,

naj se spelje, če drugam se mu zavija.

Prežrt z bedo, nejasne želje mi izraža,

srdit je kot torpedo, meni pa blamaža,

žal ne poslušam, če mi tema ni povšeči,

a dopuščam, da pripravljen vsem se je odreči.

Zame živi naj, dela in plačuje,

moje stvari naj pridno vzdržuje,

jaz za njega pa svoj prst pomignem,

nekega dne, ko se s pekla vzdignem.