DOLGO
Veje se veje, iskra preden pogreje,
preden poči in se od otroštva loči,
predno se napoti naproti dobroti
in radostno skoči, da se resnici usloči.
Veje se veje, tema da je svetleje,
predno spet zažari, ogenj ki pomiri,
predno se iz slabe volje obrne na bolje,
žalost se veje, preden se zopet nasmeje.
Vleče se vleče, čas brez občutka sreče,
če ni veselja, obstaja le njega želja,
življenje brez užitka je pirova bitka,
pleča trpijo bremena če lajf nima pomena.
Vleče se vleče, izdaja ki stran vse pomeče,
neskončno boli, ko se vložek izjalovi,
tudi če se sprijazni, ostanejo prikazni,
občasno pa svet, opomne na oveneli cvet.
Traja in traja, pot do domačega kraja,
odhod s trebuhom slepo za debeluhom
brez prave ideje, kako srce se ogreje,
svet se maja, a ideja še ne obstaja.
Traja in traja, da smisel nastaja,
solo učenje je prepozno zorenje,
brez preslikave, so jalove odprave,
starčka postaja obžalovanje prevaja.
