sobota, 20. september 2014

SRČEK


Poskočen srček se smeji,
ne ve koliko je tri krat tri,
vprašanje njemu je docela smešno,
meni zdi povsem se resno.

Razigrano srček meni poskakuje,
sebe v zvezdah načrtuje,
ne razume kako zvezde lebdijo,
pomembno je, da se močno bleščijo.

Veselo skače taka-tika-taka,
ima me včasih za navadnega bedaka,
brezglavo rad zganjal bi same norčije,
ne pomisli, da lahko ga zvije.

Prešerno srček se reži,
črpa pustolovsko kri,
nima veze kaj je večno,
le da je trenutno srečno.

petek, 19. september 2014

ZVERIŽEN


Korak za korakom se po puščavi sprehaja,
neznosna vročina ves bit mu obdaja,
tako peklensko, da znoj na čelu pari,
namesto sline peščena kepa mu v ustih nastaja,
ob postanku boleče pomane suhe oči,
s težkim korakom mukoma dalje vztraja.

"Kam hodiš?" mu neznanec postavi vprašanje,
"imaš kak cilj ali obstaja težko le garanje?"
izmučen popotnik s peskom v ustih odgovori,
da oaza sreče spravila ga je na potovanje,
da v džungli elementa preveč trpi,
da vodi stran duhovno ga spoznanje.

Neznancu novo vprašanje se zastavlja,
"A ni pot pretežka?" počasi, potihoma izdavlja,
popotnik odgovori, da res tako se zdi,
da oaza se le dlje in dlje prestavlja,
da pogled dosega le zabrise in sledi,
da konstantno le bolečina se ponavlja.

Pretresa popotnikova zgodba in zverižena pojava,
"Nimaš nič za lajšanje muk?" neznanec splava,
popotnik sapo zadrži in naguba svoje gube,
da na pot se je pripravil, se glasi izjava,
da imel je pripomočke in prijateljske obljube,
da z njimi ni bilo trpljenja, predvsem zabava.

"Kako prihodnost brez družine sploh lahko je srečna?"
neznan naprej modruje: "Ljubezen je nesreči prečna."
žgoče, peščene oči zdaj popotniku se orosijo,
prikima, da sopotnica res je srečna sila vlečna,
da imel je njo, vse to, še celo kočijo,
je vse pripravljeno bilo, da postane večna.

Korak za korakom se po puščavi sprehaja,
nekomu nobena misel več ne nastaja,
čeprav se sprašujem, kaj se je zgodilo,
vem, da grozna bolečina popotnika obdaja,
vem tudi, da na svetu bolečine je obilo,
navkljub pa zverižen popotnik dalje vztraja.

četrtek, 18. september 2014

JUNAŠKA


Pretkano pretaka se duša junaka,
ki pojme pojmuje kot usoda narekuje.

Proti vsesplošni enoti vse dlake poenoti,
da obrita naslika se bistra mu slika.

Srce nepravilno bije kadar so anomalije,
pljuča so hropeča in misel je boleča.

Prava postava in bistra je glava,
prešeren načrt pa veselje je obrt.

Sladko filozofira kdor misli prebira,
z globokim smehljajem se reži nad značajem.

Učenje na poti ne more bit' po pomoti,
naučena vrlina se vrača na pot spomina.

Najslajša sladkoba pokuša se od roba,
kjer pa sladko zagreni,
junak junaško potrpi.