PELJEM
Vali neskončna se cesta, hitijo mimo mi mesta,
ostaja le obzorje statično, na vožnjo je apatično,
čim hitrejša je vožnja, tem več zadaj ostane,
tem manjša je grožnja, da preteklo me ujame.
Ne bežim blazno, iščem le izkustvo prazno,
prazno sprenevedanja in narcisnega zavedanja,
preveč duhovne praznosti, pomanjkanja občutek,
je v današnji blaznosti, ni življenja za trenutek.
Pozoren le na mimoidoče, peljem se tekoče,
udobnost me pomirja, je sproščenosti pletilja,
po eni strani zlit, z ostalimi povezan v celoto,
anonimno skrit, prežet z zunanjo le lepoto.
Iluzija nastajanja in stalnega središča dogajanja,
občutek samote, a znotraj družbene gmote,
vali se cesta, izgrajuje se popotovanje,
mi ostaja zvesta, da zapelje skozi sanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar