ZVERIŽEN
Korak za korakom se po puščavi sprehaja,
neznosna vročina ves bit mu obdaja,
tako peklensko, da znoj na čelu pari,
namesto sline peščena kepa mu v ustih nastaja,
ob postanku boleče pomane suhe oči,
s težkim korakom mukoma dalje vztraja.
"Kam hodiš?" mu neznanec postavi vprašanje,
"imaš kak cilj ali obstaja težko le garanje?"
izmučen popotnik s peskom v ustih odgovori,
da oaza sreče spravila ga je na potovanje,
da v džungli elementa preveč trpi,
da vodi stran duhovno ga spoznanje.
Neznancu novo vprašanje se zastavlja,
"A ni pot pretežka?" počasi, potihoma izdavlja,
popotnik odgovori, da res tako se zdi,
da oaza se le dlje in dlje prestavlja,
da pogled dosega le zabrise in sledi,
da konstantno le bolečina se ponavlja.
Pretresa popotnikova zgodba in zverižena pojava,
"Nimaš nič za lajšanje muk?" neznanec splava,
popotnik sapo zadrži in naguba svoje gube,
da na pot se je pripravil, se glasi izjava,
da imel je pripomočke in prijateljske obljube,
da z njimi ni bilo trpljenja, predvsem zabava.
"Kako prihodnost brez družine sploh lahko je srečna?"
neznan naprej modruje: "Ljubezen je nesreči prečna."
žgoče, peščene oči zdaj popotniku se orosijo,
prikima, da sopotnica res je srečna sila vlečna,
da imel je njo, vse to, še celo kočijo,
je vse pripravljeno bilo, da postane večna.
Korak za korakom se po puščavi sprehaja,
nekomu nobena misel več ne nastaja,
čeprav se sprašujem, kaj se je zgodilo,
vem, da grozna bolečina popotnika obdaja,
vem tudi, da na svetu bolečine je obilo,
navkljub pa zverižen popotnik dalje vztraja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar